“Zdržala sta do konca. Zdaj sta bila že večkrat v situaciji, ko je treba stisniti in dokončati. Tokrat sta zgrabila priložnost in zdržala psihološki pritisk, res sem vesela zanju,” trenerka Brina Božič ni skrivala navdušenja po koncu zadnjega dvoboja, ki sta ga njuna varovanca Živa Lavrinc in Dejan Fabčič odločila sebi v prid. S 5:4 sta v razstreljevanju ugnala indijsko dvojico in pristreljala bronasto odličje.
Še 2. odličje v Parizu
To je 2. slovenska kolajna na 17. poletnih paralimpijskih igrah (prvo/zlato je z zračno puško stoje osvojil Franček Gorazd Tiršek), to je sploh prva kolajna za (para)lokostrelstvo na paralimpijskih ali olimpijskih igrah, hkrati pa 54. slovenska paralimpijska.
Pester dan
Lokostrelca Živa Lavrinc in Dejan Fabčič sta imela naporen dan. Začela sta ga v osmini finala, kjer s 6:2 premagala kolumbijsko ekipo. V četrtfinalu sta po dodatnem strelu premagala Kitajsko s 5:4, v polfinalu pa sta se pomerila s Turčijo, kjer sta naša dva že vodila 4:2, potem pa v razstreljevanju klonila s 4:5. Sledil je obračun za bron proti indijski dvojici Pooja in Harvinder Singh. Ni šlo brez drame in tudi ne brez razstreljevanja, saj je bil rezultat po štirih krogih izenačen: 4:4. Dejan Fabčič je v dveh slovenskih strelih razstreljevanja zadel devetico, Živa je dodala desetico – vse pa dovolj za zmago 19:17 oz. končnih 5:4!
“Zelo dolg dan je bil, prava drama … trikrat dodatni streli, vsakič zelo blizu. Vesela sem, da je šlo v njun prid. Kar nekaj takih dvobojev je bilo v zadnjih letih, ko sta ostala četrta. To je nagrada za vse nazaj, ko je le malo manjkalo,” je še dodala trenerka in ob tem spomnila, da sta tudi na velikih tekmovanjih že morala kot četrta gledati v hrbet. Tokrat ne, ampak sta prišla do odličja.
Zbrana do konca
“V bistvu sem še kar tam … to je postal bolj proces zadnjih dni. Fantastično, da sva se zbrala in to izborila. To, da je medalja odvisna od tega strela, ni bilo v moji glavi. Nisem vedela, ne kaj je zadel Dejan, ne kaj sta zadela tekmeca. Jaz sem samo streljala,” je svojo taktiko in pripravo na tekmo, pa tudi dojemanje le te, razkrila novinka na igrah Živa Lavrinc, ki se je po nesreči leta 2018 hitro zapisala parašportu: poleg lokostrelstva se će nekaj sezon ukvarja tudi z zimskim športom: parabob.
„V posamični konkurenci sem se naučila, kaj se zgodi, če dobiš v glavo sliko z medaljo. Vodila sem za dve točki in potem ustrelila petico, ker mi je v misli prišla slika medalje. Da sem tokrat ostala zbrana, mi je veliko pomagal športni psiholog dr. Matej Tušak. Z Dejanom se zdaj znava oba osredotočiti. Veliko boljše reagirava, odkar delava na tem in razumeva, da je pritisk vzpostavi le dodatni adrenalin, ki nam pomaga zadevati boljše. Brez drame ne gre. Vesela sem, ker se je drama zaključila v najino korist. Zdržala sva!“ je še dodala Živa Lavrinc.
“Lokostrelstvo je tak šport, da je tista rumena na 70 metrih tako majhna … kot navijaču se ti zdi, da mora vse leteti noter. Tudi tisti strel v polfinalu ni bil tako slab, čeprav bom petico sanjal še dolgo. A v tekmi za bron sva bila oba odločena, da to zmoreva in spet smo prišli do odločilnega strela” pa je dejal Dejan Fabčič, ki je tekmoval na svojih četrtih paralimpijskih igrah – leta 2008 je začel s plavanjem v Pekingu, nadaljeval s kajakom na mirnih vodah (2016), v Tokiu (2021) in danes pa je zapisal lokostrelstvu.
„To so moje četrte paralimpijske igre, več kot 20 let sem v parašportu, prišel sem končno do prve paralimpijske medalje. V tej medalji je ogromno dela, in odrekanja, v prvi vrsti moje družine. Ne bi šlo brez razumevanje v službi, v naju so verjeli na Zvezi za šport invalidov Slovenije-Slovenskemu paralimpijskemu komiteju. Nekje sem prebral, da se medalje delajo, ko si sam na treningu. Teh trenutkov je bilo v zadnjega pol leta veliko, a smo verjeli v to, kar delamo,” je bil čustven Fabčič, ki se je za konec dotaknil tekme: „Po porazu v polfinalu in tistem strelu, peti, se je bilo težko zbrati za tekmo za 3. mesto. A sva bila odločena, da to zmoreva in greva hrabro v boj za 3. mesto. Pa smo spet prišli do izločilnega strela. Verjamem, da so številni doma pred televizijo rekli: tale Fabčič bo spet streljal prvi… A sem verjel vas. Rekel sem, da tokratni moj strel ne more biti tako slab kot zadnji v polfinalu. Verjel sem in je uspelo. Tako sem bil vesel.. Potem je Živo čakal strel in sem verjel, da bo zmogla in je, imamo bronasto medaljo.“
