Reprezentanca

Parastrelci in parastrelke so razdeljeni v dve kategoriji, glede na vrsto invalidnosti. V kategoriji SH1 nastopajo parastrelci, ki lahko samostojno držijo orožje in lahko streljajo v disciplinah s pištolo ali puško. V kategoriji SH2 nastopajo parastrelci, ki zaradi vrste invalidnosti ne morejo sami držati orožja, zato uporabljajo posebno stojalo. Parastrelci v kategoriji SH2 streljajo le s puško. Poznamo 17 tekmovalnih disciplin, od tega je 12 olimpijskih. Parastrelci nastopajo tako v posamični kot ekipni konkurenci treh parastrelcev. Na tekmovanjih najprej potekajo kvalifikacije, iz katerih se najboljših osem parastrelcev uvrsti v finale. Še zanimivost: oddaljenost tarče je 10, 25 ali
50 metrov, odvisno od discipline. Pri streljanju z zračno puško je središče tarče veliko le 0,5 milimetra kar od športnika zahteva izjemno natančnost. “Čisti zadetek” v sredino tarče prinese 10.9 krogov. Parastrelstvo je najuspešnejši slovenski paralimpijski šport, ki se lahko pohvali z največjim številom kolajn z velikih tekmovanj po letu 1992. Parastrelci so kolajne osvojili na sedem zaporednih paralimpijpijskih igrah (od Atlante 1996 do Tokia 2021). V 25 letih so domov prinesli devet paralimpijskih kolajn: po štiri Franček Gorazd Tiršek in žal pokojni Franc Pinter, eno pa Veselka Pevec, paralimpijska prvakinja v Riu de Janeiru (leta 2016).

Atletika je večinoma individualni šport razen štafetnih in ekipnih tekmovanj. Je ena od najstarejših oblik športnih tekmovanj. Pri paraatletiki ločimo atlete glede na poškodbo invalidnosti. Tisti, ki so na invalidskem vozičku se odločajo za discipline metov (krogla, disk, kopje). Imajo pa tudi možnost tekmovati na vozičkih, v različnih razdaljah na atletski stezi in tudi v cestnem teku maraton. Ostali atleti z različno stopnjo invalidnosti in tudi slepi se lahko odločajo za naslednje discipline: teki – od šprintov do maratona, skoki – v višino in daljino. Vsako leto je eno veliko tekmovanje kot npr.: evropsko prvenstvo, svetovno prvenstvo in paralimpijske igre. Med prvenstvi pa različna domača prvenstva in tuji mitingi.

Paralokostrelstvo je eden od prvih športov za invalide. Že od nekdaj je bilo del paralimpijskega gibanja in z nastankom paralimpijskih iger tudi stalnica programa iger. Namenjeno je športnikom z različnimi gibalnimi ovirami, ki so po opravljenem procesu klasifikacije razdeljeni v kategorije oziroma pridobijo pravico do uporabe pomožnih naprav na tekmovanju. Klasifikacijo lahko pridobijo osebe z oslabljeno mišično močjo, zmanjšanim pasivnim obsegom giba, amputacijami, povečanim mišičnim tonusom, ataksijo in slepoto ali slabovidnostjo. Kategorija OPEN je namenjena lokostrelcem z invalidnostjo v spodnjih udih. Nekateri lahko uporabljajo voziček, drugi stolček ali streljajo stoje – odvisno od zmožnosti vzdrževanja ravnotežja. Kategorija W1 je namenjena lokostrelcem, ki so lahko na vozičkih (uporablja se lahko povsem vsakodnevne vozičke in nakup športnega ni potreben) ali stolčkih. Uporabljajo prilagojeno lokostrelsko opremo, ki ni po standardnih pravilih. Kategoriji V1 in V2/3 je namenjena slepim in slabovidnim lokostrelcem. Športniki V1 morajo uporabljati pokrivalo za oči. Vsi slepi in slabovidni lokostrelci uporabljajo taktilno merilno napravo. Na paralimpijskih igrah nastopajo lokostrelci v kategorijah W1 in OPEN, individualno in v dvojicah. Paralokostrelci so razdeljeni po lokostrelskih slogih – ukrivljeni ali sestavljeni lok in po spolu. V Sloveniji je paralokostrelstvo povsem integrirano v običajne klube in tekmovanja. Je šport, s katerim se lahko začnemo ukvarjati v kateremkoli življenjskem obdobju, primeren tako za rekreacijo kot za tekmovalni in vrhunski šport. V poletnih mesecih treningi potekajo zunaj, po ravnem terenu na urejenih lokostrelskih vadbiščih, pozimi pa v športnih in šolskih telovadnicah. Lokostrelska zveza v sodelovanju s klubi stremi k zagotavljanju ustrezne športne infrastrukture za invalide, Zveza za šport invalidov Slovenije-Slovenski paralimpijski komite pa s svojimi programi in sredstvi podpira paralokostrelsko reprezentanco, ki bo imela drugič zapored predstavnika (letos kar dva) na paralimpijskih igrah.

Odbojka je svetovno znana igra, ki so jo spremenili in prilagodili nivoju, ki omogoča igranje odbojke tudi ljudem invalidom. Današnji izziv učiteljev in trenerjev je namreč vključevanje mladih ljudi z invalidnostjo v zanimive programe, v šole in klube. Tako odbojka sede kot tudi odbojka stoje predstavljata možnost, ki izpolnjuje vse kriterije za uspešno vključevanje v šport. V današnjem času je športna aktivnost široko poznana kot življenjska potreba za vse. Vzpodbujanje invalidnih ljudi, da poskusijo nove aktivnosti, kot je odbojka sede, je lahko zanimiv način motiviranja za šport. Odbojka sede vpliva na razvoj točno določenih sposobnosti, povečuje razvoj in kontrolo velikih, ter finih mišic, dovoljuje igralcem pridobivanje mentalne pozornosti, vzpodbuja socialno zavedanje in potrebo po fair play-u. Odbojka sede zahteva gibanje na tleh z uporabo rok in hitrimi reakcijami zavzemanja položaja za učinkovito igranje. To zahteva zadostno treniranje osnovne tehnike, ogromno igre in razvoja očesne in telesne koordinacije. Za dobro igranje odbojke sede na osnovni ravni morajo biti dobro razvite osnovne gibalne sposobnosti. Odbojko sede lahko igrajo tako invalidi kot neinvalidi. Odbojka sede je šport, primeren za vsakogar, še posebej pa za osebe z amputacijami oziroma prirojenimi napakami spodnjih in zgornjih okončin, poškodovanimi kolenskimi vezmi. Ženska reprezentanca odbojke sede bo na paralimpijskih igrah igrala četrtič: dosedaj je dvakrat osvojila 4. mesto (v letih 2004 in 2008), enkrat pa šesto (2012).