ZGODOVINA PARALIMPIJSKIH IGER

Bogata zgodovina slovenskega paralimpizma

Parašport ima v Sloveniji bogato tradicijo. Nenazadnje slovenska odprava na letošnjih 17. poletnih paralimpijskih igrah lovi že 53. kolajno. Paralimpizem kot sam zase je še zelo mlado gibanje, 64 let mineva od prvega uradnega tekmovanja, bilo je v Rimu 1960. Nov veter v jadra paralimpizma so bile igre v Seulu (leta 1988), ki so bile sploh prve, ki so potekale na istem prizorišču kot olimpijske igre. Paralimpijske igre v Londonu 2012. so prinesle parašportu medijsko pozornost, ki si jo zasluži, leta 2016 v Riu je bil storjen korak naprej, tudi COVID-19 ni bil kos paralimpizmu, Tokio je leta 2021 gostil igre kljub vsem oviram in izzivom, parašport je dobil tekmo proti COVID-19. Tudi s slovenskimi parašportniki, ki kolajne na največjem tekmovanju na svetu zbirajo od leta 1972.

Prva slovenska in prva Jožetova

Slovenski parašportniki so v zgodovini osvojili 52 medalj na paralimpijskih igrah, od tega 51 na poletnih in eno na zimskih paralimpijskih igrah (smučanje). Jože Okoren je prvi dobitnik paralimpijske medalje za Slovenijo in takratno Jugoslavijo, in sicer v metu diska (Heidelberg 1972), kasneje pa je osvojil še srebrno medaljo, prav tako v metu diska (Arnhem 1980); njegov takratni rezultat je bil nekaj let evropski rekord. Franc Komar je osvojil bronasto medaljo v alpskem smučanju – kombinacija na zimskih paralimpijskih igrah (Innsbruck 1984).

Franjo in Jože

Franjo Izlakar je eden do dveh najuspešnejših slovenskih paralimpijcev. Osvojil je 6 medalj v atletiki, 3 zlate, 2 srebrni in 1 bronasto. Športno pot je še kot osnovnošolec začel v ZUIM Kamnik. Že zelo zgodaj ga je nad športom navdušil eden vidnejših športnih delavcev, prof. Rajko Vute. Franjo je 1992. v Barceloni priboril sploh prvo (zlato) medaljo pod zastavo Slovenije. Najprej je bil zlat v suvanju krogle, potem pa še pri metu diska. S kroglo je tedaj postavil svetovni, z diskom pa paralimpijski rekord.

Jože Banfi, leta 2013 je umrl v 59. letu starosti, se je začel s športom invalidov ukvarjati po nesreči med otroško igro, v kateri je izgubil obe nogi. Navdušil se je za namizni tesni, odbojko sede in plavanje. Kar šestkrat je nastopil na paralimpijskih igrah, na njih pa leta 1980 in 1984 osvojil šest medalj – tri zlate, eno srebrno in dve bronasti. Pet si jih je priplaval, eno pa si z reprezentančnimi soigralci priigral v odbojki sede. V plavanju so takrat zlate medalje pomenile tudi svetovne rekorde.

Na svetovnih in evropskih prvenstvih se je okitil s 14 medaljami. Osemkrat je bil kot igralec državni prvak Nizozemske v sedeči odbojki. Leta 1980 je za tekmovalne dosežke na področju invalidskega športa prejel tudi Bloudkovo plaketo. Po končani karjeri je bil trener nizozemske reprezentance v odbojki sede.

Zlate Slovenke

Pavla Sitar je dobitnica prve zlate paralimpijske medalje v vožnji z vozičkom (Heidelberg 1972) za Slovenijo in takratno Jugoslavijo. Mateja Pintar Pustovrh je osvojila dve paralimpijski medalji, in sicer zlato (Atene 2004) in bronasto (Peking 2008). Veselka Pevec je osvojila zlato medaljo v parastrelstvu (Rio de Janeiro 2016).

Največkrat za paralimpijskih igrah

Franc Pinter je najuspešnejši slovenski parastrelec z največ nastopi na paralimpijskih igrah – bilo jih je kar 8 – in štirimi medaljami, tremi srebrnimi (Atlanta 1996, Sydney 2000 in Atene 2000) ter eno bronasto (Peking 2008). Franc Pinter se je v začetku športne poti preizkušal še v številnih drugih športih.

Izjemna trenerka Polona Sladič

Izjemen šampionski niz drži športna panoga parastrelstvo. Parastrelci so pod taktirko selektorice Polone Sladič osvojili kar devet paralimpijskih kolajn nad sedmih zaporednih igrah: začelo se je v Atlanti 1996 (Franc Pinter 2.), potem pa nadaljevalo v Sidneyju 2000 (Franc Pinter 2.), Atenah 2004 (Franc Pinter 2.), Pekingu 2008 (Franc Pinter 3.), Londonu 2012 (Franček Gorazd Tiršek 2.), Riu 2016 (Veselka Pevec 1. in Franček Gorazd Tiršek 2.) in Tokiu 2021 (Franček Gorazd Tiršek 2. in 3.)